Pasja zavest

Pasja zavest

 

Gledanje sveta in predvidevanje odzivov drugih, temelječ na predpostavki, da delujejo in razmišljajo tako kot mi, ni zna­čilno samo za ljudi.

 

Pes v resnici misli, da smo ljudje psi.

 

  • Psi se torej ukvarjajo s 'kinomorfizmom', zato nam mahajo z repom kot dru­gim psom; nas ovohavajo, kot da bi bili psi; nas skušajo pripra­viti do tega, da se igramo z njimi, tako da se stegnejo naprej s sprednjimi tačkami itd.
  • Najpomembneje za naš nadzor nad njihovim vedenjem je, da spoštujejo našo vlogo vodje v njihovi socialni hierarhiji in se odzivajo ter podrejajo naši kontroli na enak način, kot bi se podrejali vodji pasjega tropa.

 

Ko uporabljamo lastno refleksivno zavest za napoved pasjega obnašanja, dovolj dobro predvidimo, kako se bo pes odzval na določena naša obnašanja. Če pa mu bomo ponudili igro, varnost, nežen dotik in hrano, bo to pri psu izzvalo pozitiven odziv, privlačili ga bomo in odzival se bo na naš nadzor. Podobno se zdi, da pes prepo­zna in se odziva na naše namene in se obnaša na način, ki mu prinaša največ koristi – kot da bi tudi sam uporabljal obliko re­fleksivne zavesti.

 

 

Pasje sanje

 

 

Trditev, da so sanje dogodki, ki obstajajo le v naši zavesti, bi najbrž vsakdo sprejel kot dejstvo. Čeprav sanje lahko povežemo z dogajanjem v naših možganih, nimajo nobene zunanje resničnosti.

 

Če so sanje le mentalne slike, morda ponovno zaigrane ali zmontirane iz dogodkov ti­stega dne ali iz fantazij spečega bitja, ki je sposobno doživljati zavestne slike, je morda prisotnost sanj dokaz za zavedajoči se razum.

 

Marsikdo je že opazoval svojega psa med spanjem in bil pod močnim vtisom, da njihova žival sanja. Res je videti, kot da o nečem sanjajo, saj psi med spanjem mnogokrat drge­tajo, trzajo z nogami, ali celo napadajo ali renčijo na nekega fantoma, ki so ga ustvarili med spanjem.

 

Na strukturni ravni so pasji možgani podobni človeškim in možgansko valovanje med spanjem poteka večinoma enako in gre skozi enake faze kot pri ljudeh, kar je vse v skladu z idejo, da psi sanjajo.

 

Obstajajo še drugi dokazi za to, da psi ne samo sa­njajo, ampak sanjajo o vsakdanjih pasjih dejavnostih. Raziskave temeljijo na dejstvu, da v možganih obstaja posebna struktura, ki nam preprečuje, da bi svoje sanje tudi uresničeva­li. Ko so znanstveniki psom odstranili del mo­žganov, ki jim preprečuje izvajanje sanj, so opazili, da so se psi začeli premikati naokoli, čeprav so električni posnetki njihovih možganov kazali, da še vedno spijo. Psi so se začeli premikati le takrat, ko so možgani vstopili v fazo sanjanja.

 

V resnici je dokaj preprosto določiti, ali vaš pes sanja, ne da bi bilo treba operirati možgane ali snemati električno valova­nje:

  • Vse, kar morate storiti, je, da ga opazujete od trenutka, ko zaspi. Ko bo globoko spal, bo njegovo dihanje postalo bolj ena­komerno.
  • Po približno dvajsetih minutah bodo pri povprečno velikem psu nastopile prve sanje.
  • Prepoznali boste spremembo, ker bo njegovo dihanje postalo bolj plitvo in neenakomerno.
  • Morda bo nenavadno trzal z mišicami in če boste opazovali do­volj od blizu, boste morda celo videli, kako se njegove oči pod zaprtimi vekami premikajo.
  • Oči se premikajo, ker pes dejansko gleda podobe v sanjah, kot bi bile resnične.

 

Obstaja še en dokaz, da so sanje pri psih podobne sanjam ljudi:

  • Tako kot pri ljudeh je čas sanjanja tudi pri psih odvisen od njihove starosti.
  • Mlajši psi sanjajo veliko dlje kot starejši.
  • Pri vseh starostih pa se zdi, da sanje obstajajo le kot dogodki, ki se pojavljajo v posebnem stanju zavesti, ki jo lahko nadzorujemo s snemanjem električne dejavnosti. To pomeni, da prisotnost sanj močno nakazuje prisotnost neke stopnje zavestnih pred­stav pri živali, ki sanja.
In psi res sanjajo.


Pasje zavedanje


Na strokovnem nivoju bi psihologi v dokaz želeli še kaj drugega kot le sanje, da bi psom priznali zavest.

 

Filozofi in psihologi se stalno prepirajo med seboj, kaj mislimo s tem, da se zavedamo.

  • Manj zahtevnim zadostuje definicija, da je zavest sposobnost dojemanja sveta, predelave informacij o njem in shranjevanje spominov o naših zaznavah.

  • Bolj zahtevni kot dokaz za zavest terjajo, da je treba imeti predstavo o svetu, ki presega naše trenutno zaznavanje. Na primer, da vemo, da je obstoj predmetov neodvisen od tega, ali jih v tem trenutku lahko vidimo ali ne.
  • Najbolj  zahtevni pa vključuje­jo zavedanje o tem, da se zavedamo in razumevanje, da imajo tudi drugi razum in zavest, ki sta morda enaka ali pa se razli­kujeta od naših.

 

Razmislimo sedaj o psih v luči teh strožjih zahtev za doka­zovanje zavesti:

  • Prva od teh strogih zahtev je, da imamo men­talno predstavo o svetu, ki presega to, kar naša čutila zabeležijo v danem trenutku.

 

Stanley Coren se ne strinja s tem, kar trdijo nekateri psihologi (npr. Piaget), da otrok, dokler ne razvije zavedanja o trajnosti predmetov, nima nobene zavesti. Bolj verjame, da se otrokova zavest dvigne na višjo raven, ko razvije ta vidik mišljenja, in mu odslej lahko služi za zaplete­nejše oblike mišljenja in reševanja problemov.

 

  • Tudi brez laboratorijskih dokazovanj bi moralo biti očitno, da imajo tudi psi razvito zavedanje o trajnosti stvari.

  • Če bi div­ji predniki psov verjeli, da je zajec ali kak drug plen prenehal obstajati zato, ker ga niso več videli, potem ko je stekel za skalo ali okoli ovinka, bi že zdavnaj izumrli zaradi lakote.
  • Mladički, stari le okoli pet tednov, imajo že te­meljno razumevanje trajnosti predmetov, pri osmih tednih pa je osvojena enako zanesljivo kot pri osemnajstmesečnem otro­ku.

 

Najbrž bi bilo tovrstno dokazovanje dovolj, da bi pasji zavestni predstavi o svetu prepričali kar nekaj ljudi, a nekateri vseeno vztrajajo pri dokazovanju višje stopnje zavesti.

 

Pri testiranju otrok uporabimo tudi 'test nevidnega premika'. Psi ga pri starosti približno enega leta rešijo brez težav. Dodatne raziskave kažejo, da če povečamo zahtevnost testov nevidnega premika tako, da dodamo še pet krajev, kjer bi se predmet lahko nahajal in med trenutkom, ko je predmet izginil, in časom, ko ga mora pes poiskati, naredimo štiriminu­tni premor, psi nalogo še vedno dokaj dobro opravijo (čeprav ne tako dobro kot z manj zastori in krajšim časovnim zamikom). V tej različici naloge je neke vrste zavestni spomin in iz tega izpeljano določeno sklepanje težko zanikati.

 

 

Samozavedanje

 

Zavest vključuje tudi samozavedanje, prepoznavanje lastne individualnosti in identi­tete.

 

  • Orangutani, gorile in delfini se odzivajo z enakimi dokazi za zavedanje sebe, ko jim v ogledalu pokažemo njihove podobe.
  • Psi in druge vrste obravnavajo podobo kot neko drugo žival ali jo popolnoma ignorirajo. Zaradi tega so raziskovalci sklepali, da psom primanjkuje zavedanje sebe in zato nimajo zavesti. Lahko pa bi tudi rekli, da psi prepoznajo svoj odsev, vendar preprosto niso tako nečimrni ali obremenjeni s svojim videzom kot višji primati.

Spomin in zavest


Obsta­ja mnogo različnih vrst spomina.

 

Psihologi spomin pogosto delijo v dve večji skupini:

  • 'eksplicitni' spomin, ki ga lahko prikličemo v mišljenje z voljo;

  • 'implicitni' spomin, ki je samodejni in ni zavesten. Priučene spretnosti so dober primer implicitnih spo­minov.

 

Pri eksplicitnem spominu pa obstajata dve različici:

  • 'semantični' spomin – vključuje spomin za dejstva,

  • 'epizodični spomin' je tisti, ki ga sami izkusimo. Ne temelji na vaji ali ponavljanju, ker se večina dogodkov v življenju zgodi samo enkrat, vendar si jih vseeno zapomnimo.  Pomembna značilnost epizodičnih spominov je, da vsak vsebuje specifične podatke o 'kaj', 'kdaj' in 'kje'.

 

Psi imajo tako dober epizodični spomin, da bomo morda nekoč, poleg psov vodnikov za slepe in psov za pomoč pri slušnih težavah, imeli pse, ki bodo pomagali s svojim spominom.

Razum

 

Prva stvar, ki jo je treba razumeti o teoriji razuma, je, da ne gre za psihološko teorijo, ki so jo predlagali znanstve­niki, ampak prej za predstavo, ki jo ima vsak od nas o drugih ljudeh in njihovem razumu. V osnovi pravi, da se zavedamo sebe, imamo zavest in vemo, da se tudi druga bitja zavedajo sebe in imajo zavest. Vendar moramo tudi sprejeti, da imajo ta bitja morda svoje lastne poglede in mentalne procese in da so ti morda enaki ali drugačni od naših. Teorijo razuma potre­bujemo za uspešne socialne stike.

 

Teorija razuma vključuje vse druge elemente zavesti:

  • aktivno dojemanje situacije,
  • mentalno predstavo o svetu in
  • samozave­danje

Samozavedanje nas postavlja v položaj, da lastne iz­kušnje s svojimi mentalnimi procesi uporabimo za to, da pred­vidimo mentalne procese in vedenje drugih.

 

  • Zdi se, da se psi močno zavedajo dejstva, da imajo drugi posamezniki določen pogled na stvari, ki ga je treba upoštevati.
  • Dejstvo, da psi upoštevajo pogled drugih bitij, so dokazali s poskusi. Psi razumejo, česa se zavedajo ljudje v njihovi bližini, in lah­ko določijo, čemu človek posveča pozornost, samo s tem, da nadzorujejo, kam ljudje gledajo.
 

Očitno so psi opazovali, kam človek gleda in so uporabili nekaj, kar ustreza teoriji razuma, in sicer so presodili, česa se oseba zaveda in kako se bo odzvala. Psi so te presoje nato uporabili za usmerjanje lastnega vedenja.

Posebne sposobnosti


So psi sposobni lagati in se pretvarjati?

Navzlic splošnemu prepričanju, da so psi kre­postni in iskreni, njihovo vedenje nakazuje, da so naši najboljši prijatelji sposobni laži in prevare. Da bi prevara uspela, je treba verjeti, da ima vaša žrtev razum in svoj pogled na svet in da lahko manipulirate s tistim, v kar verjame in kar misli. To je dokaj visoka stopnja zavesti, vendar v družbeno or­ganiziranem svetu take prevare psom očitno lahko zagotovijo tekmovalno prednost.

 

  • Zdi se, da imajo psi inteligen­co približno na ravni dvo- ali štiriletnega otroka (odvisno od problemov, s katerimi jih soočate);

  • Psi imajo določeno stopnjo samozavedanja in teorijo razuma, ki je približno taka kot pri šti­riletnem otroku.

  • To ne pomeni, da imajo vse vidike in lastnosti zavesti, ki jih ima odrasel človek, vendar, če dvo- do štiriletnim otrokom priznavamo zavest in sklepanje, potem se zdi primer­no, da glede na to, da nimamo podatkov o nasprotnem, enako priznamo tudi psom.

  • Ne glede na to je še vedno možno, da se psi in ljudje v enakih situacijah obnašajo enako, da pa uporabljajo drugačne mentalne procese.

 

Čeprav imajo psi odlične mentalne sposobnosti in na­tančne miselne procese, pa to, da človek in pes lahko prideta do istega zaključka, še ne pomeni, da je psu to uspelo zato, ker je razmišljal na enak način kot človek.

© 2010 PSI-in-MUCI-HIATRIČNA SVETOVALNICA | DEBORA
Avtorske pravice © 2010 PSI-in-MUCI-HIATRIČNA SVETOVALNICA. Vse pravice pridržane.
Joomla! je brezplačna programska oprema izdana pod GNU General Public Licenco.