Kaj psi počnejo?
Kaj psi počnejo?
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Nekega dne se je v moji pisarni na univerzi oglasil mož z videoposnetkom. Rekel je: 'Vem, da ste v eni svojih knjig zapisali, da so čivave dobri čuvaji in da bodo zabevskale, če se bo zgodilo karkoli nenavadnega. Po drugi strani pa ste izjavili tudi, da niso dobri varuhi, kajti če se vas kdo poloti, vas tako majčken pes pač ne more braniti. No, k vam prihajam zato, da vam dokažem, da se glede tega motite. V Mehiki sem bil na obisku pri človeku, ki uri čivave za varuhe. Osuplo sem si ogledal video. Prikazoval je moškega v podloženi obleki, kakršna je v rabi pri urjenju psov za napad. Igral je tatu in po tihem je odpiral vrtna vrata. Na lepem je začelo po njem skakati in plezati krdelo raznih psičkov, ki so bevskali, šavsali in trgali.
'Tole je, priznam, impresivno,' sem rekel, 'ampak, a se ne bi še bolj izkazal en sam velik rotvajler ali doberman?' 'Nikakor ne,' je rekel oni. 'Enega samega velikega psa stražarja je mogoče onemogočiti z enim samim strelom ali z dobrim udarcem kija. Vseh desetih ali več čivav pa ne more ustaviti noben vdiralec. Imel bi premalo krogel, in preden bi jih lahko vse pobil s kijem, bi mu prišle do živega. Razumete, izurjene so za to, da grizejo in trgajo kot jata piranh!' Takrat sem menda spoznal resnico, ki je psom že dolgo znana: da v spopadu ne odloča velikost, ampak bojevitost.
Pes na zatožni klopi
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Včasih se na sodišču znajde celo pes osebno. Leta 1976 so v teksaškem mestu Grand Prairie postavili pred sodišče šestletnega šnavcerja. Gotovo je samo naključje, da je bilo tudi temu ime Max (gl. prejšnjo stran). Obtožen je bil vloma in vdora ter posilstva dveh rodovniških pekinžank, Dollie in Sen-Lee po imenu. Tožnik je bil lastnik oskrunjenih psičk, George Milton; tožil je za poškodovanje hiše in za stroške abortusov pri veterinarju, ki jih je bilo treba izvesti po posilstvu. Sodnik, Cameron Grey, je odločil, da pes ni kriv. Sodbo je utemeljeval s tem, da je gospod Milton na policijski prepoznavi, izmed več osumljencev z vso gotovostjo pokazal na nekega kodra, češ da je ta kriv napada.
Včasih pa se pred sodnikom znajdeta oba, pes in gospodar. Leta 1996 je Barbara Monsky, krajevna politična aktivistka v kraju Waterbury v ameriški zvezni državi Connecticut, obtožila spolnega nadlegovanja sodnika Howarda Moraghana in njegovega zlatega prinašalca Kodaka. Moraghan je često prihajal s svojim psom na sodišče. Tam je pes po njeni izjavi, najmanj ob treh priložnostih, 'drezal pod krilom vanjo ter jo ovohaval in smrkal, sodnik pa ni ob tem nikakor ukrepal. Okrajni sodnik Gerard Goettel je tožbo zavrnil in v poznejšem intervjuju pojasnil, da 'pasja nevljudnost še ne pomeni spolnega nadlegovanja s strani lastnika'. Prizadeta ženska se je odzvala s pripombo, da je ta odločitev 'prav tako žaljiva kot pasji smrček pod kiklo'.
Pasji asistenti psihoterapije
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Psi pomagajo ljudem na vse mogoče načine. Ena najbolj nenavadnih nalog je asistiranje pri psihoterapiji.
Ta reč se je začela že pri Sigmundu Freudu, ki je imel celo zaporedje psov, večidel pasme čov-čov. Menil je, da imajo psi poseben čut, ki jim omogoča, da uganejo, kakšen je človekov značaj. Iz tega razloga je bil njegov najljubši čov-čov, Jo-Fi po imenu, navzoč pri vseh njegovih terapevtskih seansah; Freud je priznaval, da se pri oceni pacientovega oz. pacientkinega stanja pogosto zanese na Jo-Fijevo ekspertizo. Opažal je tudi, da pasja navzočnost po vsem videzu pomirja vse paciente, še posebej pa otroke.
Poznejše študije so dale Freudu prav. Fiziološke meritve kažejo, da pestovanje mirnega in prijaznega psa prav zares zmanjšuje stres (kar se kaže v zmanjšani mišični napetosti, v bolj pravilnem dihanju in počasnejšem srčnem utripu). Nekaj gradiva nakazuje tudi, da utegnejo pasji lastniki dlje živeti in da potrebujejo manj zdravstvene oskrbe.
Jo-Fi je Freuda opozarjal na pacientov stres ali napetost s tem, kam se je med seanso ulegel. Ležal je namreč dokaj blizu mirnih pacientov; pri pacientih, ki so bili napeti, pa se je zadrževal raje na drugem koncu sobe. Velikemu psihoanalitiku je pomagal ugotavljati, ali je terapijska seansa končana – ko se je ura iztekla, je namreč vstal in se odpravil k vratom. Govorice, češ da Jo-Fi dejansko opravlja psihoanalizo in piše poročila o primerih, pa je Freud zanikal.