Razvoj psov

Razvoj psov


Vsi smo ujetniki svoje fiziologije.

  • Glede na moč v mišicah in kosteh je pes močnejši od miši in šibkejši od gorile.
  • Zaradi fiziologije pasjega očesa je ostrina vida pri psih slabša kot pri ljudeh, medtem ko je zaradi fiziologije pasjega nosu njihov voh bolj izostren od našega.
  • Podobno fiziologija pasjih možganov določa pasje mentalne sposobnosti in mnogo vedenjskih predispozicij.
  • Pasji možgani so, tako kot naši, rezultat določene evolucijske zgodovine. Da bi razumeli um domačega psa, moramo najprej poznati njegov biološki izvor, evolucijo in zgodovino.

 

Sledi o starodavnem psu so zabrisane.

  • Na podlagi analiz vzorcev DNK so nekateri znanstveniki podali mnenje, da je človek začel udomačevati volkove že pred več kot sto tisoč leti, novejše raziskave in zahtevnejša analiza DNK pri psih pa kažejo, da je bilo to konec pleistocena oz. pred približno petnajst tisoč leti.

 

Zaradi velike podobnosti prvotnih udomačenih psov njihovim današnjim potomcem so arheologi pogosto spregledali njihove kosti in napačno predpostavljali, da te kosti pripadajo današnjim psom, ki so odtavali v območje kakšne starodavne jame in tam poginili. V zadnjem času tem ostankom posvečajo več pozornosti in ponovno analizirajo najdbe iz obdobja tridesetih pa vse do petdesetih let prejšnjega stoletja. Na ta način smo zelo veliko izvedeli o starodavnih prednikih naših psov.

 

Dokaze za zgodnje prijateljstvo med ljudmi in psi so našli na številnih krajih.
  • V Ameriki so na kraju, ki se imenuje Jaguarska jama, našli skupek kosti, ki kažejo na to, da so psi bivali z ljudmi že pred 11 tisoč leti.
  • Pred približno 10 tisoč leti pa sta na Danskem že obstajali dve različni pasmi udomačenih psov, ki sta se razlikovali po velikosti.
  • Dokaze za soobstoj človeka in psa iz tega obdobja imamo tudi iz Kitajske.

Predniki psov


Obstaja veliko teorij o biološkem izvoru današnjega udomačenega psa, v zadnjih letih pa so zaradi novih paleontoloških odkritij in dokazov DNK razprave postale bolj vroče.

 

  • Prvi dokazi o družini psov, kanidih (lat. Canidae), segajo okoli 38 milijonov let nazaj.
  • V družino kanidov, del večje skupine mesojedcev (lat. Carnivora), so vključene številne živali, podobne psom.
  • Najbolj znani so volkovi, lisice, šakali, kojoti, dingi in divji psi.
  • Biologi in drugi strokovnjaki ves čas razglabljajo o tem, katero vrsto kanidov so udomačili, da je nastal današnji pes, najverjetneje pa sta to volk in šakal.

 

Danes poznamo vsaj 39 različnih vrst kanidov.

  • Vsi udomačeni psi spadajo v vrsto Canis familiaris, za katero je značilna ogromna raznolikost.
  • V različnih kinoloških klubih je registriranih več kot 400 pasem.
  • Še vedno ni dokončno znano, koliko je vseh pasem, vendar nekateri ocenjujejo, da na svetu obstaja več kot 800 različnih pasem.
  • Kljub tej raznolikosti znotraj vrste pa so današnji psi še vedno dovolj podobni drugim kanidom, da se nam porajajo različna vprašanja. Ali je domači pes le ukročena različica enega od divjih kanidov?

 

 

Volkovi

 

Če bi razpravljali s strokovnjaki za pse, bi večina odgovorila, da so se psi razvili neposredno iz volkov.

  • Tak pristop je povsem razumljiv. Na videz se volkovi zdijo zelo podobni psom – nekaterih severnih volkov se na pogled ne da ločiti od nemških ovčarjev.
  • Novejše genetske raziskave raje proučujejo DNK, ki jo najdemo v mitohondrijih, majhnih ovalnih organih v vsaki celici, ki plavajo zunaj jedra in katerih naloga je presnavljanje hranil in njihovo spreminjanje v energijo. Jedrna DNK je pri vsakem posamezniku drugačna.
  • Če primerjamo mitohondrijska DNK zapisa psov in volkov se razlikujeta le za približno dva odstotka, to je približno isti obseg razlik, kot jih najdemo med različnimi človeškimi rasami. Znanstveniki menijo, da gre v tem primeru za očiten dokaz, da je najbližji prednik in seveda tudi vrsta, ki je bila prva udomačena, prav volk.

 

 

Šakali

 

Raziskave DNK kažejo na približno šestodstotno razliko med psi in šakali, kar pomeni še vedno zelo visoko stopnjo podobnosti. Vemo, na primer, da so starodavni Egipčani šakale udomačevali in jih parili s psi.

 

 

Lisice

 

Med vsemi kanidi so lisice najmanj verjetno prednice psov.

 

 

Dingi, divji psi in afriški divji psi

 

Zadnja skupina kanidov, ki bi lahko bila prednik domačega psa, so t. i. divji psi.

 

Skupne značilnosti psa in njegovih bratrancev


  • Vsi kanidi imajo širok prsni koš in ozek pas, zato lahko zelo hitro tečejo.
  • Vsi imajo zelo močne sposobnosti razločevanja vonjev in dobro slišijo.
  • V zvezi z njihovim razumom je zoolog Fredrick Zeuner prišel do zaključka, da je »inteligenca kanidov bistveno višja od inteligence drugih mesojedcev, vključno z velikimi mačkami«.
  • Morda najpomembnejša skupna značilnost vseh kanidov je njihova sposobnost, da se parijo med seboj. Volk, kojot, šakal, dingo, divji pes in domači pes se lahko parijo med seboj, rodilo pa se bo živo in plodno potomstvo.
  • Bolj vprašljiva je možnost parjenja med lisico in psom, in – večina psov se bo lisicam na široko izognila, vsaj za rdečo lisico in psa pa velja, da sta morda genetsko nekompatibilna.

 

Izvor domačega psa

 

Teorija, da ima domači pes gene vseh divjih kanidov, seveda v različnih stopnjah, je najverjetnejša.

  • Analize iz DNK nakazujejo, da udomačitev psov ni bila enkraten dogodek, ampak se je lahko zgodila večkrat na različnih krajih in v različnih zgodovinskih obdobjih.
  • Dokazni material močno nakazuje, da je bil prvi pes ukročeni volk. Bil je tista vrsta divjih kanidov, ki so jo največkrat udomačili.
  • Pozneje so udomačili tudi šakale, divje pse in kojote ter tako omogočali njihovim genom, da so postali del mešanice.

 

Pestra mešanica genov, ki so na voljo znotraj družine kanidov in ki je vgrajena v domačega psa, nam omogoča, da z nadzorovanim parjenjem ustvarjamo množico različnih pasem. Nekje znotraj te genetske mešanice smo izolirali posamezne gene za prinašanje, čuvanje, straženje, sledenje, iskanje, varovanje ter mnoge druge fizične in vedenjske značilnosti. Iz pasje zgodovine lahko razberemo in tudi najdemo specifično genetsko mešanico, ki ustreza našim zahtevam; če želiimo ustvariti novo vrsto domačega psa, moramo najti pse z lastnostmi, ki si jih želimo, in jih nato selektivno vzrejati.

 

Kako je udomačitev vplivala na psa


Nekatere pasme psov za opravljanje posebnih nalog in določenih opravil smo ustvarili zavestno, spet druge za določeno osebnost oz. temperament (nekateri psi so npr. agresivni in ostri, zato služijo kot čuvaji, stražarji itn., drugi pa nežni in mehki, zato so lahko naši igrivi družabniki ali prijatelji).

 

Govorimo o selektivni vzreji, ki je dinamičen proces.

  • Številne pasme, o katerih so pisali v preteklosti, ne obstajajo več; ali zato, ker nekatere njihove določene značilnosti niso bile več zaželene zaradi drugačnih časov in pogojev ali pa niso bile pravilno vzrejane.
  • Medtem ko geni, prisotni v kromosomih psov, morda izvirajo iz enega, več ali vseh divjih kanidov, so živeče primere psov oblikovali in izbirali ljudje, da bi zapolnili svoje potrebe in želje. Ker smo jih sami ustvarili takšne, ni čudno, če imamo občutek, da se psi tako dobro ujemajo z našimi zahtevami in so tako dobro prilagojeni našemu življenju.
  • Vendar pa smo na ta način ustvarili tudi različne skupine živali, ki jih lahko opredelimo glede na inteligenco, glede na mnoge čisto določene mentalne sposobnosti in vedenjske vzorce.
© 2010 PSI-in-MUCI-HIATRIČNA SVETOVALNICA | DEBORA
Avtorske pravice © 2010 PSI-in-MUCI-HIATRIČNA SVETOVALNICA. Vse pravice pridržane.
Joomla! je brezplačna programska oprema izdana pod GNU General Public Licenco.