Pesjanščina
Pesjanščina
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Večinoma se s psi "pogovarjamo" v krajevni različici človeščine. Tu ne gre samo za tisto, kar izrekamo, kadar dajemo psu povelja, kakršna so "sedi" ali "pridi". V mislih imamo tisto, kar govorimo psu, ko se z njim menimo tako, kot bi se pomenkovali z drugim človekom ali otrokom. Ena izmed zanimivih dimenzij človeško-kanidske komunikacije je ta, da večina lastnikov po lastnem zatrjevanju sprašuje svoje pse reči, na katere ne morejo pričakovati odgovora.
Obstaja še ena vrsta izmenjave med človekom in psom, ki je dobro znana mnogim pasjim gospodarjem. Gre za situacijo, ko človek psa ne samo nagovarja, ampak si v njegovem imenu tudi odgovarja z besedami, za katere se mu zdi, da bi jih sicer izrekel pes.
- Pasja govorica ali pesjanščina ni normalen jezik, ki bi ga namenjali drugim ljudem. Ko se pogovarjamo s svojimi pasjimi družabniki, so naši stavki veliko krajši.
- Čudno je, da našim psom zastavljamo tudi dvakrat več vprašanj kot ljudem, čeprav (kot že rečeno) ne kaže, da bi pričakovali kak odgovor.
- Pri teh vprašanjih gre predvsem za trivialne konverzacijske fraze tipa: "Si kaj pridna danes?". Velikokrat gre za povsem retorična vprašanja, pri katerih gre v resnici le za trditev, preoblečeno v "pozvedbo": "Si lačna, kajneda?".
- Pesjanščina v večini uporablja sedanji čas, kar pomeni, da psom pripovedujemo predvsem o tistem, kar se dogaja zdaj, ne pa o prihodnosti ali preteklosti.
- Nedvomna razlika med pesjanščino in vsemi drugimi govoricami, ki jih uporabljamo, je tendenca, da občasno oponašamo glasove, ki jih od sebe daje pes.
- Kadar govorimo po pesjansko, je to slišati precej drugače, kot pa če se pogovarjamo z zrelimi ljudmi. Ne le, da uporabljamo višji glas, ampak tudi krepko poudarjamo intonacijo in vso čustveno fraziranje. Poleg tega ves čas uporabljamo pomanjševalnice.
- Čeprav ni nobenega dokaza, da nas pes kaj bolj razume, če ga nagovarjamo v pesjanščini, pa obstaja precej dokazov v prid domnevi, da se pasje receptivne jezikovne zmožnosti izboljšujejo, če mu govorimo normalno, smiselno in logično.
- Ker je namen tega govorjenja povečanje pasivnega pasjega besednjaka – množenje besed in signalov, ki jih prepozna pes – bi morali biti dosledni, da boste vsakokrat uporabljali iste besede ali fraze. Ni pomembno, za katero različico se odločite, pomembno pa je, da se odločite in da potem tisto, kar ste si izbrali, ves čas tudi uporabljate.
- Gre za to, da psu dopoveste, da posebni človeški glasovi napovedujejo svoj dogodek. Zato bo najboljše, če boste vsi člani družine uporabljali v pogovoru z miljenčkom isto besedišče.
- Da pobira nove besede v svoj receptivni besednjak, bo začel pes kazati s tem, ko se bo ustrezno odzival.
Samovadba
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Še najbolj se obnese učna tehnika (še posebno z mladimi psi), ki ji pravimo samovadba. Slednja omogoča psu, da se brez kakega napora nauči nekaterih osnovnih povelj.
Recimo, da imamo opraviti z mladičko, po imenu Lassie. Pri besedni samovadbi morate predvsem skrbno opazovati, kaj psička počne med izmenjavo z vami. Če vidite, da se vam je začela bližati, ji brž recite: "Lassie, pridi!"; če pa se pripravlja, da bi se usedla, recite: "Lassie, sedi!"
- Dejavnost, ki jo je psička že začela, torej naknadno poimenujete. Takšnemu učenju pravimo asociacijsko učenje.
- Pri mnogih psih je potrebno samo nekajkrat ponoviti besedo, pa jo bodo vzeli za "svojo" – jo povezali s svojim početjem.
- Ko je ta osnovni korak opravljen, je potrebno le še malce dodatnega truda, da se začne pes z gotovostjo odzivati nanjo kot na ukaz.
Samovadba lahko zelo olajša učenje besed, ki se nanašajo na preprosta dejanja.
Učenje psiščine
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Če bi se radi s svojim psom res s pridom in smiselno pogovarjali, se morate naučiti tudi kakšno besedo psiščine. Pri tem se je treba zavedati in paziti, da ne boste nevede pošiljali sporočil v pasji govorici, ki bi utegnila spodkopati vaše razmerje s psom.
- Psi tolmačijo človeško govorico telesa, kot da bi šlo za psiščino – to pomeni, da lahko ljudje dejansko uporabljajo pasje signale za to, da se sporazumevajo s kanidi.
- Celo tako preprosto dejanje, kot je božanje, ima v psiščini svoj pomen.
- Če boste šli z roko proti psu tako, da jo boste držali više od njegove glave, bo to morda razumel kot signal dominance, podoben vzpenjanju ali "tacanju hrbta".
- Ko greste pobožat psa, začnite z roko v nižini – najprej recimo počohajte oprsje in šele nato sezite više proti glavi, kajti s tem se boste ognili oddajanju dominantnih ali izzivalnih signalov.
Kako se odzvati na pasjo grožnjo?
Ko pes signalizira grožnjo, se morate najprej spomniti naslednjega:
- Ne smete se obrniti in pognati v beg, kajti s tem bi samo sprožili njegov zasledovalski nagon.
- Na ta signal se morate odzvati tako, da pobesite pogled in ga usmerite rahlo vstran, pri tem enkrat ali dvakrat zamežikajte. Vse to so pomirljivi podložniški odzivi.
- Malce razmaknite ustnice – s tem, v nasprotni grožnji, nakažete, da boste odgovorili na napad, ki bi ga začel pes.
- Potem naredite nekaj počasnih ritenskih korakov, ne da bi pogledali psu naravnost v oči.
- Če lahko v zadostni meri obvladate dihanje, zasučite obraz še malce bolj vstran in se skušajte pripraviti do zehanja ali do tega, da bi z visokim glasom rekli kaj pomirljivega.
- Ko ste že lepo odmaknjeni, se obrnite z bokom proti psu. Če bo šel proti vam, se spet obrnite proti njemu, poudarjeno mu zamežikajte, ozrite se vstran in navzdol, zatem se počasi ritensko umikajte.
- Če ne pokaže dodatnega razburjenja in njegovo vedenje ne postane še bolj grozeče, ko mu pokažete bok, lahko počasi odkorakate stran.
- Pazite, da se vajina pogleda ne srečata; pri tem skušajte hoditi kolikor mogoče enakomerno.
Kako dosežemo oblast nad psom?
Popolno oblast nad psom boste dosegli, če boste kombinirali dva dejavnika:
1. pes se mora sprijazniti s tem, da ste alfa;
2. pes si mora obenem tudi želeti, da bi vam ustregel.
Zato morajo biti vaša sporočila uravnotežena. Morate mu sporočati, da ste dominantni vodja krdela ter mu ob tem zagotoviti, da ga sprejemate in da ima kot član vašega "krdela" pravico do spokojnega preužitka.
Alfa ima nadzor nad vsem, kar je vredno, najsi gre za hrano, igro ali karkoli drugega. Psu ne bi smeli nikoli nič dati "zastonj". Že samo s tem, če boste od psa, preden dobi, kar si želi, kaj zahtevali – pa čeprav samo kaj tako preprostega kot je ukaz, da naj se usede ali uleže, preden dobi zalogajček ali ga potrepljate po glavi –, mu sporočate, da ste dominantni, ne da bi obenem signalizirali bodisi grožnjo bodisi agresijo. Pes se v teh situacijah uči, da se mora na vaša sporočila odzvati. Kot vodja ga boste nagradili s tistim, po čemer ga skomina. Če se vam zdi, da morate sporočilo o svojem voditeljstvu "zakričati" v psiščini, potem psa kratko malo pripravite do tega, da se bo postavil ali usedel vam ob bok, potem pa mu položite dlan ali celo roko čez rame. To je enako pasjemu uveljavljanju dominance – pes tako polaga čez pleča drugega psa bodisi taco bodisi glavo. Če se pes temu signalu upira, potem v resnici še ne verjame, da ste vodja.
Risba: Coren, S. (2001). GOVORITE PO PASJE? Umetnost sporazumevanja med človekom in psom. Debora, Ljubljana. © 2001, DEBORA