Govorica telesa
Govorica telesa
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Psi uporabljajo kot bistven del svoje telesne govorice položaje telesa in šap ter način svojega gibanja. Pri psih teleščina pošilja sporočila o njhovem čustvenem stanju in socialnih razmerjih.
Osnove telesne govorice
Obstaja neko splošno pravilo, ki velja pri telesnem izražanju socialne dominance, agresije, strahu in podrejenosti.
Pes se bo nosil tako, da bo videti toliko večji in višji, kolikor bolj je agresiven in dominanten. Podrejeni, prestrašeni psi se skušajo narediti majhne.
Pokončna drža ter toga stoja ali togo, počasno pomikanje naprej:
- Gre za telesno govorico dominantnega psa, ki želi povedati: "Tukaj sem jaz glavni".
- Gre tudi za jasen namig, da bo pes, če bo treba, svojo avtoriteto uveljavil s silo.
- Telo se nagiba rahlo naprej, noge pa so pripravljene na skok: pes se tako drži, kadar se odloči, da bo zavrnil sporočilo, s katerim mu oni drugi javlja, češ da je glavni. "Pripravljen sem te izzvati in se spopasti!"
Naježene dlake na tilniku in vihru:
- Gre za znak, ki napoveduje možnost napada, celo kadar se pojavi brez toge, pokončne drže telesa.
- Izrek "Ne izzivaj!" v nekaterih drugih okoliščinah utegne nakazovati tudi strah in negotovost.
Trup se grbi na poleglih sprednjih nogah, glava se vzdiguje:
- Gre za očitno gesto podrejanja, saj prinižanje telesa dela žival na videz manjšo. To se pojavi, kadar se družabne živali, kakršne so psi, znajdejo v konfliktu s pripadnicami lastne vrste.
Smrčkanje:
- Priklanjanje trupa pogosto spremlja mladičje vedenje, ki bi ga lahko poimenovali smrčkanje. Do njega pride, kadar se podrejeni pes približa dominantnemu in ga s smrčkom nežno dregne v gobec. Ta signal, ki ga spremlja priklanjanje s trupom, nakazuje, da podrejeni pes onemu drugemu priznava višji status.
Pes se povalja na bok ali pokaže trebuh, ne da bi si drznil gledati v oči:
- Tako ležanje je enakovredno človeškemu klečeplazenju. Kadar pride do tega nadvse pasivnega signala, bo dominantni pes praviloma povohljal ozadje ležečega psa. Ta se bo prvič premaknil šele, ko se bo oni obrnil ali ozrl proč.
- Pes izkazuje dominanco s še drugimi ritualiziranimi telesnimi držami in vzorci dotikanja. Najbolj preprost način je, da obstane nad ležečim psom.
- Eden najbolj pogostnih načinov je, da pes položi svojo šapo drugemu na oramje. V različici dominantni pes položi šapo na hrbet manj dominantnega psa.
- Če živali kakemu volku ali drugemu divjemu kanidu priznavajo položaj vodje krdela, se bodo pred njim umikale.
- Obstaja tudi zelo pretanjena različica tovrstnega vedenja – zanjo so ljudje pogosto slepi. Gre za naslanjanje. Naslanjanje v resnici ni nič drugega kot zelo pasivna in mirna oblika ramenskega odrivanja. Pes, ki želi uveljaviti svojo prevlado, se primakne k drugemu psu in se potem z vso težo nasloni obenj.
- Tudi znani prizor, v katerem pes položi šapo gospodarju na koleno, utegne vsebovati neko mero dominantnega pomena. Vendar si je treba tovrsten gib ogledati bolj pozorno. Če gre za del vzorca, v katerem pes s taco maha po zraku pred gospodarjem in si prizadeva z glavo smukniti pod gospodarjevo dlan, potem gre bržkone samo za preprost poskus, da bi si pridobil nekaj pozornosti. V teh okoliščinah bi signal pomenil: "Lej, tukaj sem!"
- Najpreprostejši način izražanja miroljubnih namenov je ta, da se pes odvrne in s tem nastavi drugemu psu bok. Ponavadi tako naredi tisti od psov, ki je po položaju nižji.
- Različico tovrstnega vedenja vidimo, kadar se oba psa odvrneta, tako da si pokažeta ozadje. Ponavadi gre pri tem za pozdravno vedenje, ki izkazuje nekaj manj samozavesti kot nastavljanje boka.
- Mogoče je najbolj preprosta oblika nonšalantne neprizadetosti v odgovor na grožnjo, ko se pes v odgovor na izzivanje drugega psa popraska.
Pes sedi, pri tem eno od prednjih tac rahlo vzdiguje:
- Gre za simptom stresa. V njem se kombinirata socialni strah in znosna količina negotovosti, pomeni pa: "Občutim tesnobo in nelagodje – skrbi me."
Pes se prevali na hrbet in se drgne z rameni po tleh:
- V tej zbirki znakov razodeva obred, ki izraža zadovoljstvo. Pogosto je mogoče ta ritualčič videti takoj zatem, ko se zgodi kaj prijetnega – npr. brž po hranjenju.
Igra
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Pri večini živali se igrivost začenja izgubljati, brž ko odrastejo. Ljudje smo vzredili pse, ki zadržijo mnoge mladičje značilnosti, mednje sodi tudi večna želja po igri. To je za ljudi pomembno, kajti tudi mi ohranjamo do konca dni zvedavost in igrivost iz otroštva.
Pes se obrne naravnost proti vrstniku in počepne v prežo, tako da leži na sprednjih tacah, zadek in rep pa vzdiguje kvišku:
- Gre za najbolj razširjen igralni signal, ki pomeni vabilo: "Igrajva se!" ali "Divjajva!". Pes se zatem ponavadi zapodi v dir proč od vabljenca – ali pa ga naskoči.
- Pri tej "preži" ne gre zgolj za vabilo. V resnici je to nekakšen klicaj, s katerim se psi med igro spet in spet medsebojno opozarjajo, češ da je vse skupaj samo igra.
- Najpogosteje se dogaja, da se dominantni pes približa mlajšemu in se prevali pred njim na hrbet, kakor da bi želel izraziti popolno pasivno podrejenost. Kot kaže, želijo mladim psom s tem signalom, ki sicer pritiče le psom z nižjim statusom, dopovedati: "Če se boš poigral z mano, boš lahko za nekaj časa vodja!" Mlajši pes se zdaj, morda malce važno, ker je do takega podrejenega vedenja pripravil večjega in starejšega psa, približa – in ko je dovolj blizu, se starejši pes prevali v igralno prežo. Divjanje se lahko začne.