Novice
Govor
Preprečevanje laježa
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Obstaja mnogo različnih metod, ki naj bi preprečile pasji lajež.
Sredstva za preprečevanje laježa:
vodne pištole in bidoni, štrcniki limonovega soka, dulci, lepilni trakovi, zviti časopisi, pločevinke-šklepetavke in električne ovratnice. Včasih se kaj od tega obnese ‒ pogosto pa ne. Celo kadar se te tehnike obnesejo, so pogosto preostre, tako da lahko spridijo odnos med psom in gospodarjem.
Pes z lajanjem nekaj sporoča. Želi sporočiti to, kar se mu zdi pomembno za krdelo.
- Postopek, s katerim divji kanidi ustavljajo lajanje, je v resnici prav preprost.
- Signal, da je treba biti tiho, lahko da vodja krdela, mladičkova mati ali kak drug član krdela, ki je očitno dominanten.
- Da bi umirila bevskača, bo dominantna žival z zobmi prijela kršilčev gobček, ne da bi ga ugriznila, potem pa se bo oglasila s kratkim, tihim in zamolklim renčajem. Ta pritajeni renčaj se ne sliši daleč, pa še zelo kratek je. Zobje gobčka ne stiskajo, tako da mladiča ne boli, torej tudi ne bo javknil ali poskusil zbežati. Praviloma je v naslednjem hipu vse tiho.
Posadite psa na svojo levo, potem pa smuknite s prsti levice pod ovratnico na pasjem zatilju. Privzdignite jo z levico, obenem pa z desnico zviška položite na njegov gobec in mu ga primite ter hkrati potisnite navzdol. S tihim, uradnim, nič razburjenim glasom mu recite samo: "Tiho." Ta utiševalni manever ponavljajte, kadar je le potrebno. Od pasme je odvisno, ali bo pes mirno povelje "tiho" povezal s koncem lajanja že po dveh ali šele po dveh ducatih ponovitev.
- Ne pozabite, da smo pse namenoma vzredili v lajavce, in nikar ne "korigirajte" psa, če zažene alarm vpričo bližajočega se neznanca ali celo ob pogledu na mačko zunaj pred oknom.
- Če ni vzroka, da bi posegali vmes, potem psa samo pokličite k sebi in ga na hitro pobožajte ali počohajte. Pes, ki laja, samo opravlja delo, ki smo mu ga naložili pred tisoči let.
Govor
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Po mnenju dr. Corena obstaja velika mera podobnosti med pasjimi in človeškimi sporazumevalnimi vzorci. ''Zdaj, po mnogih letih raziskav in študija,'' pravi, ''se mi zdi, da začenjam razumevati jezik svojih pasjih prijateljev. Kot psiholog se zdaj tudi zavedam, kakšen učinek ima razumevanje pasjih sporočil na odnos med psom in človekom.''
Narobe si je mogoče tolmačiti mnoga običajna pasja sporočila.
Enako kot se ljudje lahko naučijo tolmačiti psiščino, ne more biti dvoma, da se lahko s psi tudi pogovarjajo, če se odločijo govoriti po pasje.
| Vse o govoru psov boste našli v knjigi Govorite po pasje? >>
Vir: Coren, S. (2001). GOVORITE PO PASJE? Umetnost sporazumevanja med človekom in psom. Debora, Ljubljana. © 2001, DEBORA
Pasji frazeološki psovarček (Slovarček pasjih besednih zvez)
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Pasja narečja
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Udomačevanje ni vplivalo samo na videz in splošno vedenje psov; morda je vplivalo tudi na vsebino "pesednjaka", v primerjavi z besednjakom njihovih divjih sorodnikov. Lahko bi se reklo, da so pri udomačenem psu socialno vedenje in sporazumevalni vzorci volka fragmentirani in nepopolni. Pasje vedenje sestoji iz mozaika, ki vsebuje nekatere izmed signalov odraslega volka, a tudi mnoge mladičje signale.
Od teh opažanj je treba narediti le še korak naprej k sklepu, da lahko različne pasje pasme razvijejo različna narečja oz. različice psiščine.
- Pasme, ki govorijo mladičje narečje, imajo bolj omejen besednjak in ponavadi večjo paleto podredljivostnih in neagresivnostnih signalov. Utegnejo se tudi manj zavedati signalov, s katerimi jim drugi psi sporočajo svoje socialne ambicije, uveljavljajo svoj status ali se celo uklanjajo bolj dominantnemu psu.
- Jezikovno manj spretna žival utegne nevede izzvati dejanski telesni napad ali pa se spopad nadaljuje onkraj točke, ko je vdaja še mogoča, ker je pes, ki govori bolj odraslo (bolj volkasto narečje) čakal na ta in ta signal, ki nakazuje vdajo, in ker ga ni bilo, je še kar stopnjeval svojo napadalnost.
Kakorkoli, dejstvo, da vemo, kako se je treba sporazumevati, še ne zagotavlja, da bo pes pripravljen prisluhniti in ubogati tisto, kar mu bomo rekli. To je odvisno od pasme, od posameznega psa in situacije.
Govorica vonja
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Čeprav kaže, da imajo vsi psi oster voh, pa ni mogoče reči, da so glede svojih vohalnih zmožnosti prav vsi enaki:
- Zdi se, da samci prekašajo samice – mogoče zato, ker so bolj tekmovalni in bolj občutljivi na vonjalno označevanje drugih samcev v bližini.
- Psi s potlačenim obrazom, na primer pekinžani, se nasploh ne odrežejo dobro, mogoče zato ne, ker ta oblika obraza pogosto povzroča tudi respiratorne probleme, ki utegnejo krniti običajni pretok zraka skozi nos.
Že kot mladički se psi ravnajo skoraj izključno po vonju in tipu. V nekaj dneh se naučijo razlikovati vonj svoje mamice od vonjev drugih. Vonj po njej je vonj po varnosti in tolažbi.
- Psi svet zaznavajo drugače kot ljudje. Za psa je branje sledi enako našemu prebiranju časopisov. Posebnim vonjem, ki jih oddajajo psi in druge živali z namenom sporazumevanja, pravimo feromoni, kar je skovano iz grških glagolov ferein, "nositi", in horman, "vzburiti".
- Danes vemo, da je v osebnih kemikalijah poleg informacije o spolni voljnosti zapisano še mnogo drugega. Hormoni, ki jih izloča žival, se razlikujejo - opazi se, če je jezna, prestrašena ali samozavestna. Nekateri kemični podpisi označujejo spol, drugi starost.
- Če je razbiranje sledov za pse enako branju pisnih sporočil, potem je kanidska ustreznica črnila – scalina. V pasji scalini najdete raztopljene mnoge izmed feromonskih kemikalij. To pomeni, da je v njej tudi mnogo informacij o psu samem.
- Ponavadi nogo vzdigujejo samci, vendar ni nič nenavadnega, če to počne tudi kaka psica. Kot kaže, je to v precejšnji meri odvisno od njenega samospoštovanja in samozaupanja.
- Pri dominantnejših samicah je veliko bolj verjetno, da bodo med uriniranjem vzdignile nogo, medtem ko je pri tistih, ki manj dajo nase, to precej manj verjetno.
- Pomemben dejavnik pri markiranju je svežina vonja. Čas in vreme najedata vonjalne oznake, tako da jih je treba pogosto obnavljati. Kaže, da psi zavestno goljufajo z vonji. Če se celo ljudje nezavedno odzivajo na živalske feromone, potem nas ne bi smelo presenečati, če se psi odzivajo na človeške.
Res je, da ne znamo iz vonjave izvohati vseh informacij, kot to počno psi, zato pa se s kar precejšnjo zanesljivostjo odzivamo na eno vonjalno sporočilo, ki ga pošilja pes: od vseh drugih pasjih vonjav, lahko ljudje z gotovostjo ločimo vonj po kužku, ki še ni dopolnil devetega tedna.