Psihologija mačk

Psihologija mačk

Podrobnosti

Nadrejena kategorija: Psihologija mačk

Kaj storiti, če vaš maček na lepem zblazni in vas začne brez vidnega razloga napadati, če vas čaka v zasedi in vas naskakuje ali zalezuje s tistim odmaknjenim pogledom, ki spominja na njegove roparske sorodnice in prednice? Ali pa, če se med vaši­ma hišnima mačkama, nekdaj najboljšima prijateljicama, razvije tako silno sovraštvo, da se vsakič, ko se zagledata, zapodita druga v drugo in se začneta valjati po tleh sredi vreščanja, pihanja in divjanja, ki bi še mrtve spravilo pokonci. Pomislite na to, kako mučno je imeti mačko, ki si je na lepem do krvi razgrizla rep ali pa ga ogulila prav do golega … ali kaj vas čaka, če vaš maček sklene, da bo odslej žvečil kopalniške zavese, vezalke ali tekaško opremo. Kaj ukreniti in kam se obrniti po pomoč?

Ljudje, ki se znajdejo v takšnih škripcih, prevečkrat izbe­rejo (zase) lažjo pot in mačko odpeljejo kar v azil za izgubljene živali ali celo h “konjedercu”. Lahko da si mirijo vest z mislijo, da ima mačka tam (v azilu, namreč) vsaj trohico možnosti, da bi jo kdo posvojil, vendar pa se na tihem prav gotovo zavedajo, da se bržčas ne bo končalo tako.

V zavetiščih za izgubljene ži­vali in na veterinarskih postajah po vsej naši državi se vsako leto na milijone mačk sreča s prezgodnjo smrtjo samo zato, ker la­stniki živijo v zmotnem prepričanju, da imajo njihovi ljubljenčki nepopravljive vedenjske motnje.

Vedenje, ki povzroča probleme, utegne biti samo po sebi za mačka normalno, le da se izraža v neustreznih okoliščinah, kar ni povezano z resničnostjo.

Oblike vedenja, ki sodijo v to skupino, so:

• teritorialna napadalnost,

• “označevanje” z urinom,

• praskanje pohištva in

• razne nočne norije.

Na drugem koncu lestvice je vedenje, ki je prav res nenormalno in pri katerem gre za živalske različice človeških duševnih motenj:

• prisilno cufanje dlake, t. i. “sesanje volne”, in

• sindrom mačje hiperestezije.

S temi motnjami se veterinarji resda srečujejo že dolga leta, a s tem, ko smo napredovali od prepričanja, da živali nimajo nobenih čustev ali občutkov, in sprejeli, da jih oprede­ljujejo mentalne in čustvene izkušnje, ki so podobne našim, se nam odpira povsem nova smer v razumevanju in zdravljenju vedenjskih težav.

Orodja veterinarsko-psihološke obdelave so natančna vedenjska anamneza, točna di­agnoza in usmerjeno zdravljenje, ki obsega prilagoditev okolja, program vedenjskega preoblikovanja in, če je potrebno, farma­kološko terapijo. Psihofarmakološko zdravljenje se pri mačkah izkazuje kot pomemben del zdravljenja vedenjskih težav; mačke namreč za rehabilitacijske tehnike niso tako dovzetne kot psi.

Mačji vedenjski problemi se delijo na tri glavne razrede:

• Prvi del se ukvarja z različnimi oblikami napadalnosti, vključno s sindromom alfa mačke, s teritorialno agresijo, z napadalnostjo iz strahu, s preu­smerjeno napadalnostjo in patološko agresivnostjo.

• Drugi del govori o čustvenem vedenju in obravnava teme, ki se tičejo strahu, neprimernega izločanja, pretiranega oglašanja, krempljanja po pohištvu in spolnega ve­denja.

• Tretji del se ukvarja z zanimivimi, včasih tudi pretresljivimi oblikami prisilnega vedenja.